Govor dr. Matjaža Kmecla na spominski slovesnosti, 22. oktober 2015

objavljeno: 23. okt. 2015 06:38 avtor: Mira Hladnik


Govor dr. Matjaža Kmecla ob grobovih narodnega heroja Žagarja in ostalih padlih borcev  

na Srednji Dobravi pred dnevom mrtvih, 22. 10. 2015

 

V teh dneh se spominjamo večne in popolne enakosti, ki nam jo podeljuje smrt. Svoje življenje vsaj takrat ugledamo, po pesniku Tonetu Pavčku, kot čas pred vrati nebivanja, pred trenutkom, ki mu nihče ne uide. Ljudje se zaživa lahko pehamo, si drug drugemu krademo, goljufamo, se pobijamo in si seveda delamo tudi dobra dela in se imamo radi, na koncu pa se prav pri vsakomer oglasi 'božja dekla'. Brez izjeme vsi 'gremo k pokoju,/ na post'lji ali v boju', pravi Prešeren.

Ko nam je bilo poklonjeno življenje, nam je bila neizogibno dodeljena tudi smrt.

Ta enakost v večnosti pa ne pomeni, da lahko s svojim življenjem počnemo, kar hočemo. Prej nasprotno: vsa verstva poznajo vnazajšnje, posmrtne kazni za grehe, ki smo jih počeli kot živi. In poznajo seveda tudi božjo hvaležnost za vse dobro, kolikor ga lahko slehernik med nami izkaže pod življenjsko črto.

Tako smo tudi na tem pokopališču danes v mislih združeni s pokojniki, ki so tu odloženi v dokončnost; z vsemi, brez izjeme. Vse slabo jim odpuščamo, za vse dobro smo jim hvaležni. – Obenem pa se še posebej spominjamo tistih nekdanjih življenjskih usod, v katerih so se združevale najvišje vrednote, na katerih je zraslo človeštvo: poštenost, delo za druge, pravičnost, pripadnost svobodi, prizadevanje za boljši svet.

Danes se zato še posebej spominjamo dolgoletnega dobravskega učitelja in borca za slovensko svobodo Staneta Žagarja. Ko beremo njegov življenjepis, se nam prikaže skoraj neverjetna podoba cankarjanskega idealista in pokončneža, Maistrovega borca za slovensko Koroško, vzgojitelja slovenske kmečke mladine, voditelja našega partizanskega upora za svobodo od začetka vojne naprej; moža, na katerega so nacisti razpisali posebno nagrado, ker so ga imeli za glavno oviro pri ponemčevanju in nacifikaciji Gorenjske ter za prvega moža narodnoosvobodilne vstaje. Ko se je na pomlad 1942 našel izdajalec in so ga skupaj s 14 borci nad Crngrobom ubili, so si zato globoko oddahnili. – Toda – Žagar ni bil samo mož, bil je že takrat tudi ideja; bil je učlovečenje boja za pravico in svobodo; bil je poosebljenje slovenskega upornega duha. Ideje pa pač ni mogoče ubiti: človek premine, človeštvo ne (spet po Prešernu), in prav tako ni mogoče pokončati ničesar, kar storimo zanj. – Ne pozabimo: Stane Žagar je padel za pravico Slovencev, da imajo prostor pod soncem, in za pravico vseh ljudi na Zemlji do svobode! In njegov sin skoraj istočasno, čeprav daleč od njega, prav tako.

Po vojni so zato – med drugim – poimenovali priznanja najboljšim učiteljem po njem. Trajalo je od 1966 do 1994, potem pa so se začeli tega odličnega moža čez noč sramovati. Žagarjeve nagrade za 'izjemne dosežke za življenjsko delo na področju vzgoje in izobraževanja' naenkrat – v samostojni državi Sloveniji – niso bile več Žagarjeve; očitno se je nekomu poimenovanje zdelo preveč 'komunajzarsko' in so njegov spomin iz njih izbrisali. Naj se ne sliši preveč provokativno in prepirljivo, temveč predvsem pravično in spoštljivo, če vsaj zdajle še enkrat povemo, da so veljali ideali, za katere se je boril in padel Stane Žagar, od pamtiveka za velike in častne; nobena dnevna politika jih ne more razveljaviti. In zato brisanje njegovega imena veliko več pove o tistih, ki so to postorili, kot o njem in njegovem delu. Zanj slejkoprej velja, da bo tako ali drugače, četudi nezaznamovano z njegovim imenom, za vselej ostalo, kar je dobrega storil za svoje ljudstvo in svoj narod. – Njegov zgled bo ostal vgrajen v slovenski ponos, v našo samozavest, v stanje duha in suverenost.

– Zato slava njegovemu spominu, mir njegovemu počitku tu, na njemu tako ljubi Srednji Dobravi! Mir in slava tudi njegovemu sinu, čeprav je padel daleč proč od tod in tudi od očetovega Crngroba; vendar za iste ideale!

Ob tem pa: Mir in spoštovanje prav vsem, ki so zbrani na tej njivi večnosti!

 

Comments