Farna cerkev Povišanja svetega križa




Poleti 2016 je bila obnovljena cerkvena streha (nova kritina). Stroški so znašali okrog 30.000 evrov.
Glej sliko.
M. H.
Avtor prispevka : Jožica Škofic


V prispevku je predstavljena farna cerkev Povišanja svetega križa na Srednji Dobravi zgodovina fare, cerkev kot spomenik sakralne arhitekture in farni praznik ob godu sv. Roka.

O zgodovini fare in cerkve na Srednji Dobravi ni ohranjenih dosti dokumentov, saj je bila stara župnijska kronika med drugo svetovno vojno izgubljena, novo pa je šele 1. maja 1951 začel pisati tedanji župnik vikar namestnik in soupravitelj župnije v Ljubnem, Karlo Babnik, ki se je, kot je zapisal v uvodu, "/.../ v začetku druge polovice XX. stoletja namenil zbrati in zapisati najvažnejše dogodke od ustanovitve samostojne duhovnije (1788) v kolikor so še v ljudskem spominu ohranjeni da ne bodo zapadli v popolno pozabljenje /.../" Babnik je v uvodu povzel tudi del sedmega poglavja o zgodovini župnije Dobrava pri Kropi iz Lavtižarjeve knjige Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Radolica. 


Zgodovina

župnijska cerkev Povišanja svetega križa stoji zunaj naselja Srednja Dobrava ob cesti, ki pelje proti Mišačam. Prvi kronist je o cerkvi in kraju zapisal: "čudovito lep kraj je Planota Dobrava, visok otok med dvema rekama. Sredi žitnih polj se sveti bela cerkev, na levo in desno pa se v spoštljivi oddaljenosti po gorenjsko bahajo lepe hše in vseokoli se razprostira gozd, ko da pljuskajo ob obalo zeleni valovi, nad vsem pa nebo /.../"
Cerkev je nastala v 17. stoletju, pozneje pa je bila večkrat prezidana. Na zahodnem portalu je letnica 1891, ki označuje eno od prezidav župnik Valentin Aljani je tega leta dal napraviti novo streho na farni zvonik. Na južni strani prezbiterija je prizidana zakristija, na severni zvonik. O notranji opremi cerkve je v svoji razpravi leta 1995 pisal Damir Globoččnik, zato se bom v tem prispevku omejila le na njeno zgodovino in praznovanje farnega semnja.
Samostojna duhovnija na Dobravi je bila ustanovljena konec leta 1788 krstna knjiga se začenja 16. novembra, poročna 26. novembra, mrliška pa 5. decembra 1788. Poleg vasi Srednja, Zgornja in Spodnja Dobrava, Mišače, Lipnica in Prezrenje, ki so prej spadale v mošenjsko faro, sta tu e vasi Otoče in Zaloše, ki sta bili prej v podbršeki fari. Ohranila so se pričevanja, da so v začetku hoteli sedež župnije ustanoviti v Otočah, pa so Otočani in Zalošani popustili Dobravcem pod pogojem, da obdržijo in oskrbujejo le svojo podružnično cerkev svetega Antona Pušavnika z lastnim pokopališčem v Otočah. Do novega leta 1963 je dobravski fari pripadal tudi Podnart, ki je tega leta prešel v okvir župnije Ovsiše, Dobrava pa je dobila Brezovico.
V kroniki dobravske fare je vpisanih 24 tu službujoih duhovnikov: prvi je bil Karel Benegalia (1788-1792), zadnji, Martin Kočevar, je tu od leta 1984. Med dobravske župnike pa sta vpisana tudi dva znamenita Slovenca: Jakob Aljaž (1880-1889), ki je z Dobrave odšel na Dovje, na dobravskem pokopališču pa je pokopana njegova mati, in Janez Jalen (1957-1962), ki je bil na Dobravi vikar namestnik, sicer pa župnik v Ljubnem. Po 2. svetovni vojni dobravska fara nima več svojega župnika, ampak župnijskega soupravitelja (skupaj z Ljubnim ali s Kamno Gorico).
Kolikor je mogoče povzeti iz kratke kronike dobravke župnije, je bila za cerkev na Srednji Dobravi prelomna predvsem druga svetovna vojna v noči pred svečnico, "/.../ od 1. na 2. februar 1945 so zleteli v zrak dobravska šola, župnšče in zvonik, češ da se nameravajo notri vseliti domobranci ali "ta beli" kot so jim rekli. Žalostno so gledali Dobravci razvaline svoje farne cerkve. Takoj so začeli z delom in popravilom. Zvonik in prezbiterij sta bila popolnoma uničena, zato je bilo ogromno dela. Oblast jim je v začetku dala na razpolago nemške ujetnike, da so postavili temelj novemu zvoniku in so popravili v grobem prezbiterij cerkve. Niso pa znali izrabiti prilike, da bi vsi poprijeli za delo in tudi zvonik na novo pozidali. Mnogo sicer dobrih faranov je stalo ob strani, ujetniki so odšli, ljudje niso imeli volje za delo in ostala je razvalina namesto zvonika prav do današnjega dne. Sedaj je volja za delo, a ni materiala in ne dovoljenja za zidavo /.../" Od treh zvonov, o katerih je pisal Lavtižar, da se Dobravci radi pohvalijo predvsem z malim, ki da je vlit iz samih starih cvancgarc srebrnikov za dvajset krajcarjev s podobami križa . g. Jakob Aljaž v letu Gospodovem 1880.) Zvon je ljudstvu zelo všeč. Podobe: Križ, Marija obdana s sijajem, sv. Helena s križem /.../"
Po vojni je leta 1964 dobravska župnija izgubila tudi mežnarijski svet, ki je bil podržavljen del pa je kasneje skupaj z mežnarijo lahko zopet odkupila od države. Več let je župnija zaman vlagala prošnje za dovoljenje za dozidavo zvonika, ko pa so v Lipnici delali prizidek k osnovni šoli, se je gradbeno podjetje Gorenc lotilo tudi zidave novega cerkvenega stolpa in tako je leta 1967 Škof Leni lahko pričel blagoslovit novi zvonik in dva nova bronasta zvonova, ki sta visela v njem poleg starega železnega, ki je preživel vojni vihar.
Čas je postal nekoliko bolj naklonjen cerkvi in v sedemdesetih letih so se farani s svojim župnikom Romanom Mihorjem lotili tudi prenove notranjine cerkve. Denar za obnovo je cerkev med drugim dobila s prodajo zemlje, kjer je stalo med vojno porušeno upnie, o katerem Babnik v kroniki piše, da je bilo nekdaj "/.../ nekaka letna rezidenca plemenitašev Kapus iz Kamne Gorice /.../", zelo veliko pa so darovali tudi farani. Leta 1977 je bil poleg novega marmornatega oltarja proti ljudstvu napravljen tudi nov tabernakelj in luči, cerkev pa prebeljena, leta 1980 pa je bil obnovljen kip sv. Helene in ves križev pot, delo slikarja Leopolda Layerja. Tako obnovljeno cerkev je na zahvalno nedeljo leta 1981 posvetil škof Alojzij Šutar.
V zadnjih 16 letih, ko je dobravski župnik Tine Kočevar, sta cerkev in zvonik med drugim dobila novo streho in kovani križ na vrhu zvonika (delo umetnega kovača Tomaža Pogačnika), obnovljena je bila cerkvena fasada ter pokopališki zid. Pri obnovi cerkve so s prostovoljnim delom in prispevki veliko pomagali krajani, posebno PGD Sr. Dobrava, krajevna skupnost pa je postavila mrliško vežico. Na obnovo pa še čakajo v baročnih oblikah izdelane orgle.
Poleti leta 2000 je obnovljeni cerkveni stolp dobil tudi novo vsebino starima zvonovoma, uglašenima na tona G in A, sta dodana nova v tovarni Feniks v žalcu so izdelali veliki zvon, težak 1200 kg in uglašen na ton E, posvečen Antonu Martinu Slomšku, in mali zvon, težak 235 kg in uglašen na ton C, posvečen nadangelu Mihaelu, ki "duše vaga", veliki železni zvon izpred 2. svetovne vojne pa so sneli. Nove zvonove je 16. avgusta 2000 blagoslovil Škof Andrej Glavan.

Semenj na dan svetega Roka

Farna cerkev na Srednji Dobravi sicer nosi ime Povišanja svetega križa, ki se praznuje 14. septembra, glavni farni praznik pa je po tradiciji 16. avgusta, na god svetega Roka, ki mu je posvečen eden od stranskih oltarjev in osrednja ladijska poslikava. "/.../ Svetega Roka upodabljajo samega ali pa skupaj s svetim Boštjanom; v romarski obleki, z romarsko palico in bučo; z roko kaže na kužno bulo na stegnu, zraven sebe pa ima psa s kruhom v gobcu. Upodabljajo ga tudi z angelom, ki nosi posodo z zdravili in ko zdravi kužne bolnike. Svetniku se priporočajo zoper kugo, kolero, razne nalezljive bolezni, proti bolečinam v nogah, v kolenih, proti oteklinam, steklini,ž ivinski kugi in proti vsem nesrečam. /.../"
Da je bil sveti Rok v tem okolju pomemben svetnik, priča tudi ohranjena legenda z Zgornje Lipnice: "Na svetga Roka j šva v ovs žet, je pa rekva: "Svet Rok, varuj me rok pa nog, nosu se m pa sama." No, po j pa en brencl jo na nos upiču, je pa s srpam mahniva, je pa nos odbiva. No, preh je pa rekva, ane: "Varuj me rok pa nog, nosu se m pa sama." Ga j pa sama odbiva s srpam, k jo j brencl ujedu na nos. Ja vi, ja." Niko Kuret o čaščenju svetega Roka na Slovenskem med drugim pšie: "/.../ God sv. Roka je bil do nedavnega sopraznik; praznovali so ga marsikje na Gorenjskem in v ljubljanski okolici tisti, ki imajo opravka z "ostrino"; šivilje in krojači ta dan niso delali. /.../ Tudi kmetje so se na njegov god ponekod vzdržali dela (Gorenjsko) /.../"
Do danes se je ohranila in je e zelo živa tradicija romanja k svetemu Roku na Dobravi, kamor 16. avgusta (praznovanja namreč nikoli ne prestavlajo na bližnjo nedeljo) prihajajo s prošnjami za zdravje in varovanje pred različnimi poškodbami verniki iz bližnjih krajev. Hšie morajo biti na ta dan posebno lepo pospravljene in njihova okolica skrbno urejena. Tega dne so v cerkvi tri dopoldanske in glavna popoldanska maša: k prvi ob 8. uri, ko mašuje kroparski župnik in pojejo kroparski pevci,prihajajo Kroparji, ob 9. uri je maša za Ovsiše in Podnart, ob 10. uri pa za Kamnogoričane (pri teh dveh pojejo dobravski cerkveni pevci), k popoldanski maši pa prihajajo predvsem domači farani. Po maši domačini povabijo znance in sorodnike ter jim postrežejo s potico, različnim pecivom, kavo in pijačo.

Legenda

Prvi povojni kronist je v Kroniki župnije Dobrava zapisal tudi legendo, ki doslej, kolikor mi je znano, še ni bila objavljena:
"/.../ Stara knjiga, med vojno unčiena, govori: /.../ Ko sem prišel na Planoto, sem se zelo čudil, da tukaj ni požrenih vrabcev, o katerih stoji v Sv. pismu, da ne eden ne pade raz strehe brez volje Očeta, ki je v nebesih. Torej je očetova volja, da jih ni na Planoti. Ali so vrabci krivi ali ljudje, nisem vedel, zato sem baral. In kar sem zvedel iz ljudskih ust, to napišem:
Ko je iskala Marija na Gorenjskem kraj, kjer bi v miru počivala in pestovala nebšeko dete Jezusa in milost prosila pobožnim romarjem, jo je pripeljala pot tudi na Planoto, kjer je zorelo žito, da nikdar takega, a je bilo tudi vrabcev, ko da so se zbrali iz devetih fara in so bili nadlega in sedma šiba božja. V polju so jih strašili grozni možje, a vrabci se jih niso bali ...
Marija je prišla z Jezuščkom v naročju iz doline in komaj je stopila na Planoto, so se začeli vrabci na vse pretege dreti okoli groznega strašila slamnatega moža: čiv, čiv, čiv!"
Strašilo je grozilo s kolom in mali Jezus se je ustrašil, stisnil se je k Mariji in se začel jokati in je jokal in jokal. Nebšeka Mati ga ni mogla potolažiti in se je morala vrniti.
Tedaj je prišla iz vasi nedolžna deklica in je videla Mater in Otroka, ki je jokal, in je slišala vrabce in je zaklicala:
"Nič se ne jokaj, nič se ne boj, saj ni mož živ, saj ni hud, le strašilo je, ki se ga še vrabci ne boje! Kar vrnita se, saj pri nas so dobri ljudje."
Jezušček je slial deklico in se je potolažil in se še s solzami v očeh smehljal, ko je videl malo, kako se je približala groznemu možu in ga zgrabila in potresla. Mati pa se je obrnila in je milo spregovorila:
"Bog ti plačaj, ljubi otrok, da si mi utolažil Dete, ki ga je bilo tako strah. Vrneva se pa ne, ker v kraju, kjer je točilo moje Dete solze, bi bila žalostna. Za spomin na ta dan, pa naj bo vrabski rod kaznovan: pri tej prčii naj zapustijo Planoto požreni ptiči."
Jezus je dvignil roko in deklica je videla, kako so se dvignili vrabci iz žitnih polj in odleteli kakor črni oblak in tiho, kakor bi bili pozabili na svoj živ, žav ...
Mati z Otrokom je šla v Ljubno ..."
Konec
Glavni vir tega prispevka je bila zagotovo kronika župnije Dobrava, ki se je izkazala kot pomemben in zanimiv dokument, saj zapisi v njej ne pripovedujejo le o zgodovini cerkve, ampak tudi o kraju in ljudeh, s katerimi je (bila) ta povezana. Ta prispevek naj bi bil tako tudi eden od kamenčkov v mozaiku še ne raziskane krajevne zgodovine.

Prispevek je pripravila Jožica Škofic in je bil e objavljen v Radovljiškem zborniku Med Jelovico in Karavankami, ki ga je leta 2000 izdala Občina Radovljica (str. 379382).Pri pisanju prispevka sem uporabila naslednje vire in literaturo:
KRONIKA župnije Dobrava 178819.. župnijski arhiv Kamna Gorica: rokopis posodil župnik Martin Kočevar.
Damir GLOBOČNIK, 1995: Spomeniki cerkvene arhitekture. V: Kroparski zbornik. Ob 100-letnici Plamena (1894-1994). Radovljica, Kropa: Muzeji radovljike obine, 1995, str. 128137.
Joef LAVTIAR, 1897: Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Radolica. Ljubljana: samozaložba, 1897, str. 4551.
Maks MIKLAVŽIČ, Jože DOLENC: Leto svetnikov. Tretji del. Ljubljana: Zadruga katolikih duhovnikov, 1972, str. 370372.
Niko KURET: Praznično leto Slovencev. Prva Knjiga. Ljubljana: Družina, 1989, str. 538540.
Marjan ZUPAN, 1999: Rpenekova vuca. Ljubljana: Kmečki glas, 1999, 20. knjiga zbirke Glasovi.Damir Globočnik, str. 133., Jožef Lavtižar, str. 50., Damir Globočnik, str. 133., Karel Babnik, Kronika, zapis 3. 5. 1951.,Jožef Lavtižar, str. 50., Prav tam., Leto svetnikov III, str. 372., Marjan Zupan, str. 44., Niko Kuret, str. 538.
Comments